Ameriška pesem J.S. Bacha in druge glasbene točke

Edina, ki spada med moje osebno najljubše, je »American Tune« Paula Simona, sicer enega mojih najljubših kantavtorjev. Pesem je izšla l. 1973, ko je bil Richard Nixon ameriški predsednik, in lepo izraža negotovost in tesnobo, v kateri so se pod Trumpovimi fašističnimi čistkami znašli ZDA in vsi, ki so nanje vezali svojo usodo. S tem ne mislim samo na Nato, ampak na vse, ki nam je mar za, kljub vsemu, nastarejši sodobni demokratični eksperiment.

Kaj pa ima to z veliko nočjo? Melodija prvih vrstic je enaka tisti, ki jo slišimo v 54. delu Bachovega Pasijona po Mateju, v koralu »O Haupt voll Blut und Wunden« (O glava polna krvi in ran). Gre torej za meditacijo o glavi križanega Jezusa s trnovo krono.

Dolga leta sem mislil, da jo je Simon preprosto ukradel Bachu, iz Wikipedije pa izhaja, da je besedilo Paula Gerhardta (1607–1676) tako uglasbil že skladatelj Johann Crüger (1598–1692). Gerhardtovo besedilo je bilo nemški prevod srednjeveške pasijonske himne Salve mundi salutare (Pozdravljen, odrešenik sveta), oziroma njenega zadnjega dela, ki se začenja s »Salve caput cruentatum« (Pozdravljena, glava okrvavljena). Melodija pa niti ni Crügerjeva, izvira iz »Mein G’müt ist mir verwirret« (Moja duša se je zmedla), ki jo je l. 1601 objavil Hans Leo Hassler (1564–1612) kot čisto sekularno ljubezensko pesem. Ali morda ne čisto sekularno, odvisno od tega, katera »Maria« je tista, na katero pesem namiguje z akrostihom. Himna je bila večkrat tudi prevedena v angleščino, ne vem pa, ali Paul Simon svojo predlogo našel v kateri od angleških različic ali pri Bachu. Prve vrstice pesmi so enake Bachovim, potem gre Simonova pesem svojo pot.

Mimogrede, hotel sem predvajati izvedbo Rhiannon Giddens (ob Simonovi spremljavi), ta pa RTV-ju ni bila dostopna. Temnopolta pevka mešanega rodu in glasbenega stila je vrstice

We come on the ship they call the Mayflower
We come on the ship that sailed the moon

zamenjala z

We didn’t come here on the Mayflower
We came on a ship in a blood red moon

in s tem spomnila na izkušnjo tistih, katerih predniki v Ameriko niso prišli s trebuhom za kruhom ali kot romarji v iskanju verske svobode, temveč kot priklenjeni sužnji – tistih, ki jih fašisti MAGA zdaj na vso moč brišejo iz uradnega spomina o tem, kdo je Ameriko naredil veliko.

»Always Look on the Bright Side of Life« je pesem, ki jo žvižgajo križani ljudje na Golgoti na koncu filma Montyja Pythona Life of Brian (1979). Film sledi mlademu Brianu, ki se v Jeruzalemu pridruži uporu proti rimskemu okupatorju, po pomoti pa ga množice spoznajo za mesijo.

Se morda komu zdi bogokletna izbira za velikonočno nedeljo. Za filmskega cenzorja v moji stari domovini, protestanski državi, ki je šele l. 2015 črtala blasfemijo iz kazenskega zakonika, je bil Life of Brian preveč sporen. Zato so ga na Švedskem laho reklamirali kot »film, ki je tako zabaven, da je na Norveškem prepovedan«. Kakšno leto pozneje so ga vendarle predvajali – z začetnim opozorilom, da ni mišljeno, da je to Jezus ali da bi koga užalili. Tudi sam je nisem izbral, da bi koga užalil, ampak kot možno iztočnico prav za pogovor o blasfemiji, saj sem se zadnja leta precej ukvarjal z bogokletnim v islamu (Moe idr. 2021; Moe 2021; Masud idr. 2021). O tem se pa na koncu nisva pogovarjala.

(Če bi hotel slovenske vernike užaliti, bi lahko posegel po domačo glasbeno točko, Strelnikoffov »Bitchcraft«, ki je z upodobitvijo Marija Pomagaj s podgano namesto Jezusa v naročju svoj čas razburil nadškofa Rodeta.)

Life of Brian je vsestranska in večplastna satira; gotovo meče senco dvoma na krščansko verovanje, skoraj brutalneje se pa norčuje iz radikalno-levičarskih gibanj, tukaj v obliki Narodne fronte Judeje, ki bolj kot Rimljane sovraži konkurenčno gibanje Judejsko narodno fronto. Pri tem se loti tudi pravic transspolnih na način, ki se mi sicer še vedno ne zdi transfobičen, ni se pa prav dobro postaral, sploh ne v tem času »anti-spolne« reakcionarne panike.

Kaj pa ima lanski ukrajinski prispevek k Evrosongu z veliko nočjo? Nič. Pravzaprav sem se šele med iskanjem glasbenih točk zavedel, kako malo je popularne glasbe, povezane z veliko nočjo, božičnih pesmi pa je cel kup. Velikonočne songe lahko najdeš v izrazito krščanski rock in pop glasbi, to pa je subkultura, ki je v glavnem toku sodobne pop kulture tako rekoč popolnoma nevidna in ji ne pripadamo ne jaz ne povprečni poslušalci Vala 202. V glavnem toku pop glasbe lahko poješ recimo o angelih in demonih, redkeje se slišijo imena Boga in osrednjih svetopisemskih likov, razen kot vzkliki. Zato je za religiologa seveda intrigantno, da Jerry Heil in alyona alyona (sic) pojeta o sodobni svetnici Materi Terezi in o Mariji, Božji materi oz. Bogorodici. Sploh če se dotični religiolog zanima za sodobne preplete religije s politiko in zbira gradivo za članek o sklicevanju na Marijo v rusko-ukrajinski vojni.

Besedilo pesmi »Teresa & Maria« sicer lahko razumemo precej posvetno, saj poudarja, da so se vse »dive« vključno z glavnima likoma rodile kot človeška bitja. Tereza in Marija sta v besedilu prikazani predvsem kot moralna vzora in kot dokaz, da se da pretrpeti marsikaj hudega. Besedilo ni pretirano versko ali politično, saj se Evrosonga menda ne sme politizirati.

Zato pa je z odrsko predstavo, ki se na radiu žal ne vidi, režiserka Tanu Muino pesem postavila v izrazito versko-političen okvir. Politično z očitnimi aluzijami na vojno, ne le z osvetljavo v modro-rumenih barvah ukrajinske zastave, ampak tudi z ikoničnim prizorom pevke Jerry Heil pod dežjem belega fosforja, okrutnega orožja, ki ga je ruska stran večkrat uporabila; versko med drugim s prizorom, kjer se Heil pojavlja z glorijo, versko-politično tudi z njenim naramnim oklepom, ki namiguje na ikono sv. Mihaela, zaščitnika Kijeva. Če še vemo, da so branilci Ukrajine pod zaščito Bogorodice, da k Bogorodici za zmago nad Ukrajino molijo tudi Rusi pred čudotvorno ikono, ki jo je moskovski patriarh čisto naključno našel med vojno, in da je papež Frančišek v svoji mirovni diplomaciji slovesno posvetil Ukrajino, Rusijo in kar ves svet Njenemu brezmadežnemu srcu …, lahko še bolje razumemo Marijino vlogo v evrovizijski kulturni diplomaciji.

Pesem mi je, mimogrede, kar všeč, ob petju pod belim fosforjem me je kar spreletelo, tako kot tudi prvič, ko sem slišal »American Tune«, ali … no, kolikor koli že imam rad Monty Python, ne morem reči, da me pesem Erica Idlea posebej gane.