4 x proti

Ponavadi živim precej tiho in mirno življenje doma za delovno mizo, zadnje čase pa je kar dinamično. Najprej potovalno: z ženo sva na Siciliji praznovala trideseto obletnico, potem sem šel naravnost na religiološko konferenco v Bukarešti, pol septembra me ni bilo. Potem kulturno: po vrnitvi sem v nekaj kratkih dnevih šel na jubilejni koncert (APZ), promocijo romana (Oliverja Lovrenskega) in predstavitev disertacije (Nevzeta Porića). Predvsem pa so bili politično zanimivi časi.

Na začetku oktobra sem s podporo Pravne mreže za varstvo demokracije vložil pobudo za ustavno presojo novele ZLV-M, ki je meni in več kot 100.000 drugim stalnim prebivalcem iz »tretjih držav« arbitrarno odvzela aktivno lokalno volilno pravico, ki smo jo imeli od l. 2002. Ustavno sodišče ima sicer že od prej na mizi zahtevo poslancev za ustavno presojo v isti zadevi, zdaj pa še konkretne posledice za posameznika. Pobuda bo jutri na dnevnem redu sodišča.

Amnesty International Slovenije je kot ena od organizatork kampanje 4 x proti hotela, da prizadeti pridemo do besede. To možnost so ponudili meni, ker sem se že mislil izpostaviti s pobudo. (Sem sicer tudi dolgoletni član.) Tako sem se prejšnji teden prvič v življenju znašel na televizijskem soočenju. Argumente proti sem predstavil v novičniku Amnesty.

Včerajšnji referendum je bil predvsem uspeh civilne družbe in vsaj delna zaušnica vladnim strankam. Volivci so zavrnili politično policijo: spremembe zakona o parlamentarni preiskavi, ki bi praktično ukinile pravne varovalke proti zlorabi preiskav za politični pregon, so na zakonodajnem referendumu padle. Po presenetljivem preobratu zaenkrat tudi kaže, da so volivci za las zavrnili tudi ukinitev prispevka za RTV. Volivci ne glasujejo radi za davke in prispevke, zato je ne glede na končno štetje pomenljivo, da je polovica volivcev glasovala za nadaljnje plačevanje mesečne položnice za RTV. Desna koalicija je na referendumu iskala legitimnost za orbanizacijo RTV in je ni dobila.

Kar se tiče referenduma o volilni pravici, se je najprej treba spomniti izhodišča: odvzem volilne pravice je že sprejet. »Posvetovalni« referendum o izvršenem dejstvu (kjer bi večina »odločila« o pravicah manjšine, ki ni smela glasovati) je bil le manever, namenjen mobilizaciji volilne baze desne koalicije z manipuliranjem s predsodki o tujcih. Te bitke nismo izbrali mi in si nismo delali utvar, da se na referendumu odloča o zakonu. V referendumsko kampanjo smo šli predvsem zato, da govorjenje proti tujcem ne bi ostala brez odgovora.

Čeprav tega referenduma očitno nismo dobili (izid je 55—45), tudi predlagateljem se veliki met ni ravno posrečil. Prvič, več kot 400.000 državljanov je zavrnilo hujskaštvo in podprlo pravico tujcev. Pokazali so, da obstaja drugačna Slovenija, kot tista, ki nam trenutno vlada. S tem sem zadovoljen. Drugič, desna koalicija je izgubila referendum o parlamentarni preiskavi. Strategija mobilizacije na račun manjšin in socialno ogroženih jim ni prinesla načrtovane zmage na ključnem referendumu. Človek bi vsaj upal, da bodo ponovno razmislili o tej strategiji. (Čeprav so že pred nedeljskim referendumom napovedali nov sveženj takšnih referendumov, med drugim – neironično – proti »burki«: o tem morda drugič.)

Hvala vsem volivkam in volivcem, ki ste glasovali proti. Posebna hvala mojim ljubljanskim soobčanom in soobčankam, ker ste jasno sporočili, da je to tudi moje mesto. Hvala vsem drugim tujcem, ki ste dvignili glas. Hvala vsem prostovoljcem, ki ste lepili plakate, razdelili letake, se pogovarjali z ljudmi na stojnicah itn. Hvala tudi vsem tistim, ki skrbite za kontinuiteto in razvoj civilne družbe, za potrebne ustanove in organizacijsko infrastrukturo, v mojem primeru predvsem vsem iz Amnesty in Pravne mreže, ki ste mi omogočili in pomagali, da jezo nad spodkopavanjem liberalne demokracije tokrat kanaliziram v nekaj uporabnega.